Slovenska Argentinka ali argentinska Slovenka? Kje je moj dom? Hm … težki vprašanji. Včasih ena, včasih druga; doma? Popolnoma doma se ne bom nikjer počutila. Ko sem odhajala iz Argentine, sem mislila, da bo Slovenija moj dom. In nekako je, vendar ne popolnoma; nikoli se nisem počutila popolnoma Argentinka, vendar se tudi ne počutim popolnoma Slovenka. Vsakič, ko se vračam “domov” na obisk, se zavedam, da čedalje bolj cenim svoja preživela leta v Buenos Airesu.

Neki mlad človek je živel svoje življenje na določen, ustaljen način. Opravljal delo, za katerega je bil izučen, bil obkrožen z ljudmi, ki so mu bili blizu, se ukvarjal s hobiji, ki so ga veselili. V takšnem slogu je mineval čas, dokler ni prišel dan, ko ga obstoječi način vsakdanjika ni več zadovoljeval.

Ko se znajdem v kakšnem supermarketu in gledam gromozansko steno različnih izdelkov, ki se razprostira pred mano, kar ne vem, za kaj bi se odločil. »Prišel sem samo po mleko,« si rečem in že iščem najboljši izdelek v množici podobnih, ki so na polici pred mano. Na koncu pragmatično izberem trajno mleko. Nikoli se namreč ne ve, koliko časa bo mleko stalo, preden ga bom porabil. Trgovino zapustim z občutkom zmage, ker sem na eleganten način rešil bistven problem pokvarljivosti mleka.

Na kaj pomislim ob besedi hrana? Zgolj na to, kaj bom ob prvi priliki, ko mi bo zakrulilo v želodcu nesel v usta? S čim bom se bom nasitil, s čim potešil lakoto? Kaj pa moja duša? Tudi njo kdaj nahranim?

Beseda občestvo ima v sebi nekakšen poseben, morda celo prazničen, pomemben prizvok. Uvaja nas v razmišljanje o pomembnih verskih osebah in skupnostih. In tako nas lahko zavede, da pozabimo na naše prvo občestvo, v katerega smo rojeni – družino.

Barve v človekovo življenje prinašajo poseben pomen. Navadno nam ni vseeno, kakšnih barv so naša oblačila, kakšne barve so stene naših stanovanj, tudi barva hrane nam velikokrat že nagonsko pove, ali je neka stvar užitna ali ne. Že majhni otroci svoja čustva povezujejo z barvami, ki jih izbirajo za upodabljanje likov na svojih risbicah, preko barv se izražamo. Velja pa tudi obratno, barve same po sebi sprožajo določene čustvene reakcije in vplivajo na naše čustvovanje in vedenje. Kljub temu da različne kulture različno dojemajo določene barve in različne religije barvam pripisujejo drugačne pomene, obstajajo univerzalna pravila o dojemanju in vplivu barv. 

Vas kaj moti v naslovu? Če bi ga Belgijci prebrali pred petdesetimi leti, se jim ne bi zdel nič posebnega. Danes so se pod vplivom globalizacije barvni okusi v Belgiji spremenili – modro vse bolj povezujejo z dečki, rožnato pa z deklicami. 

Ko razmišljamo o razsežnosti življenja, se moramo poleg začetka dotakniti tudi končne točke ‒ smrti. In sicer smrti kot odločitve posameznika. Ali naj bo evtanazija pravica ali ne?

S slovesnostjo svete birme se za večino mladostnikov zelo slovesno zaključi obdobje verske vzgoje in verskega življenja. Vsi so pražnje oblečeni, na slavje povabijo tudi škofa, na levi strani cerkve je snemalec, na desni fotograf. Slovesnost je nekoliko daljša, veliko je lepih misli, a ob misli na darove Svetega … Ob misli na botrovo darilo je birmancem lažje. Tisti starši, ki po daljšem času stopijo v cerkev, si skupaj z otrokom po končanem slavju končno oddahnejo in v naslednjih letih odpočijejo od napornega verouka ter vseh župnikovih zahtev. 

Učitelj ima v življenju številne vloge, ki ga oblikujejo. Njegova občutja, zanimanja, doživetja vplivajo na poučevanje. Pomen učenja ni le v spoznavanju pojmov ter osvajanju znanj, ki so pomembna za pridobitev določene stopnje izobrazbe v vzgojno-izobraževalni instituciji. Pomembno je tudi, da učenci razvijejo moralna načela in imajo možnost svet spoznavati z vsemi čutili. Učitelj tako ni le učitelj, ampak tudi umetnik!