Pogovor s 23-letno Filipinko o tem, kako je biti kristjan na drugem koncu sveta.

Judy Ann Palangann živi na Filipinih, otoški državi poleg Indonezije. Vključena je v mednarodno gibanje fokolarov, ki si prizadeva združevati ves svet. Spoznal sem jo na prostovoljskem taboru, na katerem smo 3 tedne pomagali v socialnem centru Pag-asa, kjer Judy dela kot vzgojiteljica v vrtcu.

Šole včasih, šole danes. Če bi delala seznam razlik, bi najbrž porabila ogromno papirja, znakov in časa. Namesto seznama razlik sem o tej temi nekaj besed spregovorila s svojo babico.

Smo v mesecu, ko govorimo o dobrodelnosti. Dobrodelnost - doma, v šoli, na ulici, povsod. Lahko podariš kakšen evro brezdomcu na ulici; lahko podariš hrano, obleke ljudem, ki tega nimajo; lahko plačuješ šolnino otroku iz Afrike; lahko postaneš »božiček za en dan« in tako na razno razne načine pomagaš in osrečiš ljudi v stiski. Prostovoljci projekta »72 ur brez kompromisa« pa so dobrodelni v svojem kraju, kjer spreminjajo stvari.

Si že kdaj razmišljal o tem, da bi ustanovil svoje podjetje? In kaj vse je potrebno za to storiti? Verjetno ne, ker se ti zdi, da si za to še premlad in je to nekaj za uglajene gospode s kravatami. Mogoče pa bi se vseeno odločil, če bi se ti ponudila priložnost? Dijaška podjetja so drugod po Evropi že stalnica, pri nas pa se je projekt Moje podjetje odvijal prvič. Donum dulce. Ti to ime kaj pove? Tudi oni so začeli zgolj z idejo ...

Izobraževanje. Moja sestra pravi, da se ob tej besedi najprej spomni na kup knjig in naporne dneve učenja. Že res, da je za pravo in kvalitetno učenje potreben čas, motivacija, odrekanje, ob vsem tem pa se takoj znajde sto stvari, ki bi to učenje brž nadomestile. Pravijo, da se vsak dan nekaj novega naučimo. Najbrž res, le premalo smo pozorni na to. Danes sem se recimo na pamet naučila jutranje odhode mestnega avtobusa, naučila sem se, da se beseda PREDIZBOR napiše skupaj, le Word je še ni povsem sprejel in jo vztrajno podčrtuje. Včeraj sem prvič spekla kruh (le) iz sode bikarbone, moke, jajca, vode in soli. Čez vikend sem se naučila, da je odnos brez besede »oprosti« mrtev …

Ste se kdaj želeli za dalj časa umakniti v idilo gorskega sveta? Kot oskrbniki gorske koče lahko »na visokem« preživite tudi po več mesecev. Pogovarjali smo se z mladima zakoncema, ki že nekaj let oskrbujeta eno izmed slovenskih izletniških točk.  Tempo v planinski koči je res drugačen kakor v dolini, a vse prej kot brezdelen – treba je biti kuhar, čistilec, sobarica in vodič obenem. Predvsem pa biti pripravljen na vse. Kočo namreč obiščejo tako izurjeni planinci kot nepripravljeni turisti. 

Petra Stipanič je po izobrazbi andragoginja, v prostem času pa ambasadorka pri ženski svetovni skavtski organizaciji. Že lep čas živi v tujini in marsikdo ji zavida pogum in odločnost, ki sta jo vodila iz države v državo, od ene do druge službe. Pravi, da svet ponuja toliko zanimivih izzivov, da se za enkrat še ne želi vrniti domov. 

Naše matično župnijsko občestvo je navadno v veliki meri vezano na kraj, v katerem živimo. Je skupnost, v kateri se pričakuje, da bo vsak od njenih članov dal na razpolago svoje talente. In ko ti talenti včasih odidejo v drugo župnijo, ker so tam našli več potenciala, se nanje ne gleda vedno odobravajoče. Je treba res najprej poskrbeti za »domači« vrtiček? 

V medijih se vedno bolj govori o apatiji in brezciljnosti mladih in ker tudi sama spadam v 'to novo generacijo mladih' sem želela slišati še mnenja mladih o tem problemu. S študentom Erikom sem se pogovarjala o težavah današnje mladine, razlikah, ki se kažejo med generacijami in možnih vzrokih za takšno stanje.

Veliko prahu okrog nedovoljenih sredstev v kolesarstvu je pred dvema letoma dvignila dopinška afera sedemkratnega zmagovalca Dirke po Franciji (Tour de France), sedaj sicer že brez lovorik, Lancea Armstronga. Kakšno smer ubira kolesarstvo danes? Je laž še sredstvo za dosego cilja?
O tem smo se pogovarjali z Andrejem Rajšpom, 21-letnim kolesarjem, ki se s tem športom resneje ukvarja že dobrih 10 let.