{mosimage}

S očmi, ki si mi jih dal,
gledam in občudujem Tvoje stvarstvo.
Z ušesi, ki si mi jih dal,
poslušam melodije sveta.
Z usti, ki si mi jih dal,
oznanjam Tvojo ljubezen.
Z rokami, ki si mi jih dal,
spreminjam, ustvarjam, oblikujem, preurejam …
Z nogami, ki si mi jih dal,
obiskujem, plešem …
S srcem, ki si mi ga dal,
LJUBIM.

{mosimage}Radost dela v timu, iskanje skupnih rešitev, ustvarjanje in misel na delo z otroki – vse to preveva moje srce nocoj. S poletom in mladostno zagnanostjo smo tuhtali kako bi izpeljali letošnji oratorij v Šempetru.
Šest let je že tega, kar sem bila prvič kot animatorka med 100 otroki in negotovo mirila otroški živ žav.

{mosimage}Eden tistih dni je bil včeraj, ko do enajstih poležavaš v postelji, ob 12h ješ zajtrk in greš po zajtrku spet počivat. Neusmiljena vročina tolče, da komaj dihaš. Dan je bil res zaznamovan z oddihanjem in molitvijo. Z dekleti smo si vzele uro časa in v predani molitvi slavile Boga, ki nam daje brezskrbni čas  počitka.

{mosimage}Še vedno se pred menoj vrtijo slike včerajšnjega potepa po Logarski dolini, Robanovem kotu in Koroški. Zelenje in mogočnost gora. Oko se odpočije ob pogledu na zeleno travo -  skoraj bi že pozabila kako izgleda
Neusmiljena vročina, ki že mesec dni vztrajno greje primorski konec Slovenije je požgala dobesedno vse: travo, drevje, rože … nekaj časa sem se še trudila, da bi naše obršlanke cvetele, ko pa se je v skalnjaku začel sušiti natresek in rumeneti žajbelj me je počasi minilo upanje, da bi rože na ograji, kljub mojemu zalivanju, rasle. Ta konec tedna je gorelo povsod – zagorel je Kras, od vročine smo zgorevali mi, ob lepoti in spokojnosti Savinjskih Alp pa je gorelo moje srce. Bog mi je v lahnem vetriču šepetal na uho besede ljubezni.
Zakaj Savinjske Alpe?