{mosimage}Danes na Gospodov dan sem se že navsezgodaj (6.15) vozil nazaj v Dolnji Logatec… Kot sem omenil že včeraj nadomeščam župnika, ki je zbolel. Prva sv. maša je bila ob 7h zjutraj. Po vsaki maši sem se še malo zaklepetal z ljudmi pred cerkvijo… Pred kosilom, ki sem ga imel pri sestrah v Logatcu, grem še v dom za ostarele, ker so me prosili, da je potrebno neki ženi podeliti sveto maziljenje. Fenomenalno! Kakšna umirjenost pri človeku, ki se zaveda, da bo umrl… Na koncu jo pozdravim in ji zaželim, da naj pozdravi vse DOMA!!! Ona se mi nasmehne in mi odvrne nazaj bom… saj bom šla čez kakšno urico!

{mosimage}Sobota…. ja… hišne obveznosti, pospravljanje, pripravljanje kosila. Popoldan sem se odpeljal v Sežano in razveselil mamo s svojim obiskom. Glede na to, da je Sežana  kar odročna od Ljubljane nima kaj dosti obiskov. Pozno popoldne sem prišel v Dolnji Logatec… ker je župnik obležal v postelji sem ga nadomeščal najprej v spovednici, nato pa še sveta maša ob 18h… Pri sv. maši in po njej sem skušal razumeti letošnje pastirsko pismo slovenskih škofov za postni čas. Kar me je najbolj nagovorilo sta bili dve besedi: »Jezusov pogled«…. Sam pri sebi se sprašujem, kolikokrat mi zmanjka ravno pri tem, ker ne znam imeti pogleda svojega Šefa…. Celo lažje mi je, če streljam naokoli s svojimi očmi, če ljudem okoli sebe pokažem, kako sem nad čim nezadovoljen itd.

Zelo koristno!!! Učiti se imeti Jezusov pogled…

Zvečer se vrnem v Ljubljano in se pripravim na nedeljo…

{mosimage}Zjutraj sva se z Davidom, ki je bil eden od včerajšnjih organizatorjev okrogle mize na TF odpravila na Radio Slovenija, kjer sva v nekaj besedah spregovorila za jutranji program o okrogli mizi. Za tem se z njim in Alešem usedemo še k jutranji kavi in jo poimenujemo tako kot vedno: 23. maj :) Verjetno nihče ne razume zakaj?! Trojica, ki imamo na isti dan rojstni dan…. Velikokrat se nam zgodi, da se skupaj pogovarjamo o določeni temi, se spogledamo in se samo še zasmejimo, ker smo istega mnenja… ja, ja 23. maj. Danes je bil moj zadnji dan v tem tednu, ko sem prost. Vrnil sem se v našo hišo in v dopoldnevu opravil še nekaj birokratskih stvari – se odpravil na banka, da sem plačal še neke račune… Nekaj denarja nakazal tudi prijatelju, ki študira v Berlinu.

{mosimage}Dane s me je pot zanesla v Gorico (Italija). Na pomoč sem priskočil Marijinim sestram čudodelne svetinje. V telefonskem razgovoru z njimi, ki sem ga imel že zjutraj, se z njihovo predstojnico dogovoriva, da pridem in priskočim na pomoč pri obrezovanju grmičevja. Pri nas v Ljubljani skoraj da ni padal sneg, v Gorici pa lepo sončno vreme – da ne moreš verjet :). S sestro Anđelko se odpraviva v vrtnarijo, da nakupiva nove »mačice«, ki jih bodo sestre nasadile.

{mosimage}Trije dnevi, ki so pred mano, so nekaj posebnega, ker koristim višek delavnih ur – krajše zimske počitnice :). Zato sem si v dopoldanskem času dobesedno privoščil lenarjenje… zleknjen na kavč v dnevni sobi sem prebiral knjigo.

Popoldan pa sem se ponovno odpravil k mami v sežansko bolnico. Ponovno sva prevozila nekaj kilometrov z vozičkom, čeprav je bilo zunaj bolj turobno vreme in je ob enem pihala še burja.

{mosimage}Jutranji ritem – ponedeljkov J Vse mi je šlo bolj počasi od rok in od nog. Končno sem prišel v pisarno in na računalniku prebral duhovno misel za današnji dan… kot da bi pred tem še vedno spal. Ja, se zgodi…. V službi sem se lotil priprav za jutrišnji dan, ko imam svoje predavanje o zaporniški pastoralni dejavnosti, kot del usposabljanja novih paznikov.

{mosimage}Današnji dnevnik lahko napišem na osnovi vprašanja – kaj me je danes najbolj nagovorilo?
Dopoldan sem imel zanimivo srečanje, kot  del usposabljanja novosprejetih paznikov. Dvakrat na leto je podobno usposabljanje. Sam jim predstavim zaporniško pastoralno dejavnost in vse kar je z njo povezano. Vesel sem bil navdušenja in elana, ki ga nosijo vsi te, ki stopajo na začetku pazniške poti. Podobno lahko primerjam z vsakim, ki začenja v življenju neko novo pot. Čez čas pa nam kar zmanjka navdušenja in elana. Svoje delo opravljamo rutinsko in če rečem »vsakodnevno«. Ko smo se dotaknili delitve verskih skupnosti, so me presenetili, da kar dobro poznajo to področje. Tudi njihov odziv, ki so ga ustvarjali z risanjem na simbolične majice (na papirju) – kako govorijo drugim o veri, odnosu do Boga – je bil zelo dober. Današnje dopoldne mi je dalo ponovno zagon, da se obrestuje, če se človek tudi na takšnem usposabljanju potrudi… mislim pa da bo čez čas potrebna še kakšna spodbuda.

IME: Robert
PRIIMEK: Friškovec

O sebi pravim, da sem najprej človek, kristjan in duhovnik… Sem zaporniški duhovnik in s tem odgovoren za zaporniško pastoralno dejavnost v Sloveniji. Zaposlen sem na Upravi RS za izvrševanje kazenskih sankcij kot koordinator za duhovno oskrbo v slovenskih zaporih. Zelo rad potujem, J zato naredim na teden približno 2000 km od zapora do zapora… Rad se pogovarjam s Šefom in drugimi ljudmi. Rad imam mediteransko okolje, čeprav sem ponosen, da prihajam in da sem otroštvo preživel v Škofji Loki. Bog mi vsak dan znova pošilja na mojo življenjsko pot obilo izzivov in s tem spoznavam kaj vse je moje poslanstvo…

Še nekaj slik:
 

{mosimage}Jutranja sveta maša v Dolnjem Logatcu – nekako običajno ob nedeljah! Ob izzivalnem evangeljskem odlomku sem imel v mislih predvsem ali imamo ljudje »štiri može« okoli sebe. Mislim, da jih potrebuje vsak. Vsak potrebuje nekoga, ki moli zanj – konkretno. In vsak je lahko opora  - vsaj z molitvijo. Pomembno je, da se kristjani učimo druge prinašati pred Kristusa… tudi če oni tega ne želijo – mogoče v svoji ohromelosti. Spoštovanja vredna mi je bila drža mož v evangeliju, ki so vztrajali, kljub veliki gneči. Ob 14h sem izpustil srečanje za birmance in njihove botre v logaški župniji – z dovoljenjem župnika seveda, kar pa me ne odvezuje, da se tudi sam ne pripravljam, da bi bil dober spremljevalec Mateju, ki me je izbral za botra.

{mosimage}Sobotna jutra so namenjena predvsem hišnim (domačim) obveznostim in obisku trgovine. Ker imamo pri nas hišne obveznosti razdeljene, sem se jaz danes lotil kleti. Po kosilu, ki ga je danes pripravljala Barbara, sem se odpravil na Prežganje. Z logaško skavtsko skupino izvidnikov smo se za duhovno vzpodbudo pogovarjali o odgovornosti. Po posameznih vodih so zaigrali naše tipične situacije odgovornosti in neodgovornosti. Izkazalo se je, da nam največkrat zmanjka odgovornost v naši časovni točnosti, pri opravljanju domačih nalog in učenju, kar je povezano z mnogimi našimi izgovori – ki so seveda fenomenalni IoI

{mosimage}Po jutru, ki je bil zelo podoben ostalim – glede na jutranje aktivnosti, sem se odpravil v službo, ker je avto še vedno na popravilu, sem preživel čas v pisarni in s sodelavci. Popoldan sem se ob 14h odpravil v Sežano, na obisk v bolnico k svoji mami. Lepo sončno vreme naju je premamilo, da se je mama spravila na voziček in sem jo zapeljal po bližnji okolici. Pravi užitki na soncu, prijetno kramljanje in počasno premikanje z vozičkom.

{mosimage}Ne vem zakaj imam sredo od vseh dni v tednu, razen nedelje, najraje… Kot da se teden prevesi v drugo polovico. Že zjutraj malce lažje vstanem in se odpravim v kapelo… Dobra volja in razigranost se pozna tudi s sodelavci ob kavi. Vsak teden na ta dan dvignem tudi izvode tednika Družina, da ga lahko delim v zaporih… Danes sta bila na moji poti dva zapora – oba na Igu. Odprti oddelek ljubljanskih zaporov in edini ženski zapor. Če teče vse v normalnem redu potem mi zjutraj uspe, da se odpeljem še v Radeče, kjer je prevzgojni dom – vendar se to danes ni zgodilo, zaradi določenih obveznosti v pisarni.

{mosimage}Star slovenski pregovor pravi: »Po jutru, se dan pozna.« Lahko rečem, da je bilo tako z mojim današnjim dnevom. Že zjutraj sem v molitvi prosil Gospoda naj mi vliva novih moči in milosti za vsak trenutek dneva, ki ga bom živel. In če pogledam nazaj lahko opazim, kako je bil vsak trenutek obogaten…

Zjutraj - služba – s pesmijo, ki sem si jo žvižgal, sem želel med sodelavci dvigniti voljo… Vedno mi je v podobnih trenutkih zanimivo opazovati ljudi in njihove reakcije, ko pa je vendarle samoumevno – menda – da morajo biti jutra turobna, zamorjena, utrujena … Iz obraza mnogih sem lahko prebral: »Ja, Robi, kaj pa tebi spet ni jasno?« Ker je avto s katerim se vozim od zapora do zapora na popravilo, sem se malo več časa zadržal v pisarni.

{mosimage}Jutro podobno tolikim drugim. Danes me je čakala pot na Primorsko. Večkrat se pošalim, da se vsaj enkrat na teden okopam v morju… no, zaleže mi tudi pogled na morje.

Ko sem zjutraj prišel v pisarno na mailu zagledam pismo prijatelja, ki mi za vzpodbudo pri mojem delu pošlje pesem:

{mosimage}Kot vsak ponedeljek mi je bilo danes še posebej težko narediti prvi korak iz postelje. Z razlogom, da sem vendarle utrujen sem premikal jutranjo budilko za 10 min naprej. Za mano je čudovit duhovni vikend z voditelji skavtov ljubljanske regije. Pod naslovom: Shema Israel smo tri dni odkrivali osebne, družbene, krščanske in skavtske korenine. Pa vendar mi je uspelo, da se 15 min do 6h spravim iz postelje in ob 6h pridem v kapelo. Jutranje razgibavanje pred Šefom. Ob 7uri popijem še jutranjo kavo in se odpravim v službo. Po prihodu v pisarno se vrsti vsakotedenski protokol: pregledovanje pošte, odpisovanje na najbolj nujno, seveda ob vsem tem še ena kava.