Grega Strajnar

{mosimage}On nedeljah po maši imamo z eno klapo navado kofetkat. Hecno je edino to, da skoraj noben ne gre k maši (navadno sem jaz izjema), na kavico pa skoraj obvezno vsi pridemo. Ob njej obdelujemo aktualne teme, razglabljamo o perečih vprašanjih oz. na svojevrsten način rešujemo svet. Skoraj vsak teden. Naslednji teden je kavica pri meni.

Na nedeljsko kosilo se je tokrat povabil brat dvojček s svojo ženo, ki zadnje čase sicer malo bolj poredko zaide k nam domov. Iz Škofje Loke, kamor se je preselil, se namreč v službo vozi z vlakom, vlak pa pred našim blokom ne ustavlja. No, tudi tračnic ni v neposredni bližini, če smo malo bolj natančni. Kakorkoli že - kosilo je bilo odlično...

Popoldne sem nato malo zabrenkal na kitaro, zvečer pa odšel v mesto, da sem še malo peljal na sprehod moj avtomobilček. Naslednji tri urice so minile kot bi mignil - O.K., no -  nisem se ravno prevažal z avtomobilom, ampak sem šel na en drink. Ma, je fajn, če se z nekom dobro zaštekaš in se lahko res o vsem meniš - kar pozabiš na čas. Nerodno je edino to, da bo treba jutri spet zgodaj vstati. Ma, bomo že...

Pred spanjem bom poskusil še malo refleksije celega tedna naredit, saj je za menoj kar pester teden, konec koncev... Na svoji spletni strani sem že objavil, da koncert internacionalnega Kwa pol banda bo, zdaj se bo treba pa počasi lotit še vzporednih projektov, da bo zadeva res stekla tako kot mora. Morebiti do takrat še diplomiram, tako da bo žur še toliko večji. Kar se bo pa v kratkem zanimivega zgodilo je pa tudi koncert DRG (duhovno ritmične glasbe) na Vipavski škofijski gimnaziji, kjer bo skupina kažiPot zaigrala tudi en moj komad. Upam, da se bova oba z Dr. Primožem utegnila odzvati vabilu, ker me res zanima, kako se zadeva sliši.

In bil je večer in bilo je jutro sedmi dan - bilo mi je v čast in veselje!

Lep in kvaliteten teden vsem skupaj!

 
  • {mosimage}Danes sem se pa relativno naspal, hehe... Urica oz. dve tople postelje več kot sicer je prav dobro dela. In tudi potem se mi ni nikamor mudilo. Namesto na 5000 obratov sem tokrat deloval le s kakih 1500. Ma, je prav pasalo! Sicer sem nameraval še določene stvari postoriti, vendar so me starši povabili na obisk k sorodnikom. In ker res že nekaj časa nisem bil tam, in ker se tu in tam držim pravila, da "kar lahko storiš jutri, prestavi na pojutrišnjem", sem šel, seveda, zraven. Potiho sem upal, da bosta doma moji dve kul sestrični (Špela in Neža) in neverjeten bratranec Matej. Je pa res, da imam tudi sicer fajn žlahto, ki pa je v teh dneh nisem nič uzrl. Skratka, upanje je obrodilo sad, kajti doma so bili prav vsi, bolj slučajno kot ne, a vendar... Ko mi je Špela rekla, da je opazila tale dnevnik na internetu, sem se spomnil, da me je dan prej klicala moja lastna sestra, ki se o tem, kaj se mi godi, informira kar preko spleta. Hja, kaj čmo... Takle 'mamo... Pa saj ne da bi drugače kaj prikrival, ampak enostavno ni pravih priložnosti, da bi se o vsem pogovarjali. Al' pa samo ne vprašamo "Kako si? Kaj novega?" Aja, Marjeta, kako kaj pri vas? Ste šli kam za vikend? Kako pa kaj moja nečaka in nečakinja? ...

    Kakorkoli že, posledica obiska je bila posredno tudi Life teen maša pri frančiškanih. Matej in Špela sta namreč v tej skupini precej aktivna in sta malo prej odšla od doma, potem sem si pa tudi sam rekel "zakaj pa ne" in se ob sedmih zvečer prikazal tam. Te maše so res nekaj posebnega - tako za mlade kot mlade po srcu. Pater Peter, ki jih vodi, res čuti z mladimi in jih/nas zna prav nagovoriti, potem pa je tu še glasba, ki tem mašam doda prav poseben pečat. Vsi lahko pojejo, ploskajo, predvsem pa je lepo videti, ko se mladi zberejo pred oltarjem. Priporočljivo, definitivno. Poleg tega pa sem srečal še nekaj prijateljev, ki jih že celo večnost nisem uzrl, žal pa sem utegnil izmenjati le nekaj črk, ker se je mojemu prevozu zelo mudilo.

    Iz tega sledi, da sem bil relativno zgodaj doma, tako da se je našel tudi čas za messengerja, ki ga zadnje čase precej poredko prižigam. Glede na to, da sem imel v pozdravnem sporočilu še božično-novoletno voščilo, je od zadnjega "chata" gotovo že precej časa minilo. Tako smo še malo elektronsko poklepetali (ampak malo je spet relativno) in tudi ta dan prav lepo zaključili. In bilo je jutro in bil je večer šesti dan...

     
  • Grega | petek, 03 februar 2006

    {mosimage}Danes sem naletel na eno zanimivo osebo, ki smo jo poimenovali "smile hater" oz. po slovensko ta izraz opisuje nekoga, ki ne mara (in ne razume) smeškov. Se pravi tega :) in vseh različič. Zelo verjetno ste že slišali za primere ali pa jih celo doživeli na lastni koži, ko ste dobili kakšno nalogo, ki jo morate "do včeraj" narediti. Ena od reči, ki jih pač v službi počnem, je tudi naročanje materialov, glede na roke za oddajo le-teh. Prav zanimivo pa je, ko moraš čisto prvič naročiti stvari, ki bi morale biti glede na načrte že oddane in ne samo narejene, hehe. In tako sem v naročilu napisal, da naročamo to in to do "včeraj" in dodal :)) Se mi zdi, da mi je kompjuter celo narisal smeška, da bi lahko bilo vsakomur jasno, da zadeve ne gre jemati dobesedno. Hja, očitno pa sem naletel na "smile haterja", ker me je prejemnik tega sporočila poklical, ampak me na srečo ni dobil. Menda je čisto ven padel in imel srednje dolg monolog, v katerem je svojo jezo in užaljenost stresal na nič hudega slutečo sodelavko. Se naredi... Mi je, seveda, žal za to, da je morala prestreči besede, ki so bile namenjene meni, vprašanje pa je, kako dolgo bi bil jaz pripravljen poslušati nekoga, ki komplicira brez pravega razloga. Verjetno je bilo bolje, da me takrat ni bilo v pisarni. Res težko razumem take ljudi oz. njihove pretirane reakcije. Podobno tudi tiste, ki pričakujejo od tebe, da bo kakšna stvar gotova, še predno ti povedo, kaj pravzaprav sploh želijo, da narediš. Hecno.

    Včeraj sem v prijetnem pogovoru s prijetno osebo govoril tudi o spontanosti, ki jo mnogim manjka. Včasih tudi sebe zalotim, da določene stvari preveč načrtujem (sicer je prav, da določene mere), ampak čar življenja je mnogokrat ravno v tem, da smo spontani. Danes zjutraj še nisem vedel, da bom sodeloval pri mladinski maši, ki jo imamo vsak prvi petek v mesecu, a so me na to spomnili moji kitaristi (v župniji eno skupinico srednješolcev učim kitaro - "Utrgane strune" se nam reče). Tako smo prejeli še Blažev žegen (predvsem za naša grla), mimo grede pa čestitam za god še vsem Blažem. Pri tej maši pa so se, ne-vem-kako, znašle tudi tri prijateljice, tako da se večer ni končal z mašo ampak zanimivo debato ob pijači v eni piceriji. Glede na to, da smo ostali kot zadnji gostje, in da so že začeli ugašati luči, smo se očitno kar dolgo zadržali, ampak čas je pa res hitro minil. Za ponovit.


     
  • Grega | četrtek, 02 februar 2006

    {mosimage}Danes je bilo pa prav zabavno. Spet, heh... Ker to je pa res zanimivo, če bi rada dva delala za isto mizo, z istim računalnikom - hkrati, seveda. In do neke mere to lahko celo uspeva, heh. Kakorkoli že, tudi to bo minilo. Sva pa z direktorjem eno krajšo debato udarila in je kar prijeten občutek, ko nekdo ceni tvoj trud in delo. To mi je v tem trenutku kar pomembno, glede na to, da sem še ne preizkušnji. Pa tudi to je bilo lepo od njega, da si je sploh vzel čas.

    Druga zanimiva reč danes je tudi povezana s službo. Delam v eni medijski agenciji in moja naloga je (med drugim) poskrbeti tudi za to, da so oglasi še pravočasno dostavljeni na pravi naslov. Vse lepo in prav, če oglaševalec poskrbi za to, da so oglasi tudi pravi čas pripravljeni. No, in danes temu ni bilo tako. Kako veselo so kar naenkrat začeli cingljati telefoni :)) Ampak na koncu nam je celo uspelo ujeti tiste zadnje minute. Je pa res, da so nam šli nekateri tudi zelo na roko in so nas, recimo, "malo" počakali. Hvala Bogu. Če bi šlo pa kaj narobe, bi pa odgovorni verjetno vse druge krivili. Najbrž si to lahko privoščijo...
    Večer pa sem preživel na Rakovniku v Ljubljani. Smo imeli sestanek za Stično (Stična mladih, ki je vsako leto septembra) in se nas je kak ducat dobilo, da smo nadaljevali z našim delom. Pred dvema tednoma smo namreč že imeli celodnevno srečanje, na katerem smo začeli pripravljati načrte, danes pa smo naredili še kakšen korak naprej. Priznati moram, da smo prav fajn ekipa, ki zelo usklajeno deluje in razmišlja (različno sicer, ampak v istem Duhu), tako da upam, da bo šlo vse po načrtih tudi v prihodnje. Je pa zanimivo prisostvovati pri snovanju tako velikega projekta in biti del celotnega kolesja - četudi le en zobček na njem. Imam pa občutek, da bom še kar nekaj zadolžitev dobil, tako da bo vse skupaj še prav pestro. Glasbeniki, pripravite se! :)

    Kvaliteten dan ali kar-koli-že pač! ;)

     
  • Grega | četrtek, 02 februar 2006

    {mosimage}Zjutraj sem še malo prej vstal kot ponavadi, ker sem moral moj avtomobilček še pred šihtom peljati na servis. K temu me je prisilila rdeča lučka na armaturni plošči, ki navadno ne pomeni nič dobrega. Tudi prvotna diagnoza ni bila kaj dosti spodbudna, ampak sem se zaradi tovrstnih težavic že nekako odvadil sekirat. Kaj pa češ, pravzaprav? Tudi mehaniki morajo zaslužiti svoj vsakdanji kruh. V končni fazi celo delam dobro delo! Potem se pa še dopoldne prejel klic iz servisa, da je moj jekleni konjiček že popravljen, in da se mi zaenkrat še ni bati črnega scenarija. Eee, jutri častim! :)

    V službi je bilo pa precej bolj mirno kot dan prej ali pa že tako dobro prenašam stres. Sej sekirat se tako ne izplača, ker gre vse na boke. Pa itak - če ni v moji moči, da kaj spremenim, zakaj bi rinil z glavo skozi zid? Tako mimogrede prišparam nekaj živcev za hude čase. Je bilo pa prav fino, ker smo šli na obisk naše največje komercialne TV postaje. Na sestanek, pravzaprav. Ampak po sestanku smo obiskali še studie in ostale prostore, razkrili pa so nam tudi kakšne zanimivosti glede nastajanje oddaj in podobno. Punce so bile pa opozorjene tudi na to, da je v hiši tudi malo več postavnih fantov, saj je medtem potekal izbor fantov za Sanjsko žensko (le ta je pa menda že izbrana). Mene ni to niti najmanj ganilo, vseeno je pa dobro biti informiran.

    Salezijancem sem pa danes še posebej hvaležen! Po celem mesecu telefoniranja, dogovarjanj in negotovosti glede tega, kje bomo 25 februarja igrali z mednarodnim Kwa pol bandom, se je našla rešitev. Sem čist' hvalažen p. Metodu, ki nam je omogočil, da bomo imeli koncert v Salezijanskem mladinskem centru na Rakovniku. Poleg tega pa mi ni treba skrbeti niti za ozvočenje, tako da se lahko v celoti posvetim pripravi koncerta in drugim logističnim zadevam, da se bodo prijatelji iz Madžarske, Francije in Avstrije v Ljubljani dobro nastanili, predvsem pa res kvalitetno imeli. Ma, sem res totalno vesel!
    Nisem pa pozabil iti tudi k maši zvečer (je bila svečnica danes), po njej pa sem (doma na toplem) še kakšno uro visel na telefonu. Prijeten pogovor s prijetno osebo. Ker pa običajno ob četrtkih zvečer zahajam v Kranj učiti kitaro, mi je kar nenavadno, da sem že cel večer doma. Pa tudi prav luštno skupinico kitaristk in kitaristov imam tam, tako da sem jih malce pogrešal. Ustaljena praksa je tudi to, da gremo po tečaju še na kakšen čajček, ki pa je danes tako odpadel. No, bomo pa naslednji teden nadoknadili...

    {moscomment}

     
  • Grega | torek, 31 januar 2006

    {mosimage}Preden sem privolil v pisanje blogov, me je malce zaskrbelo, da se mi ne bo nič zanimivega zgodilo, in da bi moral ta "nič" potem deliti z vami. BIl sem namreč vajen pestrega vsakdana, zanimivih dogodovščin in srečanj - vsak dan kje drugje in zaradi drugega razloga - zdaj se je pa situacija nekoliko umirila. No, saj je podobno, ko človek cele dneve preživi pred knjigami in se uči za izpit in je videti, da gredo dnevi enostavno mimo. A sploh ni tako. Še zdaleč ne. Dovolj je, če narediš samo eno stvar rahlo drugačno in bo lahko cel dan čisto drugače obarvan. A meni tudi tokrat tega ni bilo treba. Sem se pošteno uštel. Dinamika odnosov na delovnem mestu in cela paleta doživljanj, ki jih spremljajo, je enostavno prebogata, da bi bilo lahko življenje dolgočasno. Ljudje smo res ena velika skrivnost! Pa med delom niti nisem utegnil o tem dosti razmišljati (včasih se celo pričakuje oz. zahteva od tebe, da ne razmišljaš :)), tako da misli pricurljajo na dan šele, ko se človek malo ustavi.

    Sicer pa je naše podjetje s tem tednom bogatejše še za dve sodelavki in enega sodelavca. Pri vsem tem pa je najbolj zanimivo to, da za dva niti miz še nimamo, kaj šele kaj več. Novo podjetje, pač, mizarji pa tudi ne naredijo pohištva čez noč. A se že nekako znajdemo. In to med tem, ko nam v pisarni barvajo stene. Tudi čas za kosilo je bilo potrebno rahlo podaljšati, poleg tega pa sem srečal še prijateljico Dorotejo, s katero se kakšne tri mesece nisva uzrla in je bilo treba priti na tekoče z dogodki, ki so se zgodili vmes. Bo pa potrebno še kakšno kosilo...

    Danes sem bil po dolgem času že ob petih popoldne doma. Precej nenavadno - se mi zdi, da je bil še dan. To je "izkoristil" tudi Dr. Primož in sva skočila na eno pijačo. Tudi med ustvarjalo pavzo je namreč treba skrbeti za glasbeno-prijateljske vezi. Sicer pa se ubadava z organizacijo koncerta mednarodnega Kwa pol banda konec februarja v Ljubljani (25., natančneje), a je nerodno, ker še ni čisto jasno kje koncert bo. Saj bi šli kar na ulico ali pa streho kakšne stolpnice (kot U2-ji :)), ko bi bilo zunaj kakšno stopinjo topleje... A se bo že uredilo - ni (še) panike! Upanje umre zadnje... ;)

    Čaupol!

     
  • Grega | ponedeljek, 30 januar 2006

    Spoštovana bralka ali bralec tega bloga - bodi lepo pozdravljen/a! ;)

    {mosimage}Pa drugač? :) Upam, da kar-se-da kvalitetno! Kar tvoje oči uzirajo sedaj, je novost tega portala in meni je pripadla čast, da prvi teden delim z vami delček svojega sveta. Lepo vabljeni, da pokukate vanj ali pa si vzamete še kakšno minutko več in se malo bolj razgledate. Vremenska napoved je dobra, tako da bo verjetno kaj videti, sprehod pa lahko opravite tudi v majici s kratkimi rokavi - v mojem svetu je vedno dovolj toplo...

    No, pa je za nami še en ponedeljek... Eden bolj pestrih dni celega tedna, definitivno. Vsaj meni. Že jutranje vstajanje je cel podvig in gospod, ki me gleda iz ogledala mi ni niti najmanj podoben. Že dalj časa se sprašujem, kaj je to pošteno spanje, ki si ga že kar nekaj časa nisem uspel privoščiti. Ja, po novem sem začel zahajati v službo in kot pravi proletarec tam tudi preživljam večino svojega časa. Pa to sploh ni noben bav-bav. Pravzaprav je v službo čisto luštno hodit, le vsake toliko bi se moral začetek prestaviti na 11-uro. In konec na 13-to. V zadnjem času sem se s tremi stenami in oknom še nekoliko bolje spoznal, saj sem na delovnem stolčku ostajal do poznih večernih ur. Pa ne zato, ker bi tako rad delal (pretiravam pa jaz res ne - saj nisem trapast!), imel sem le eno plemenito željo in sicer - končati diplomo. In bolj ali manj mi je to uspelo - zdaj je spet v branju pri mentorici. Čist' neverjetn'! Je sicer malo dlje trajalo kot bi kdo to želel (no, nekako tudi meni že ni bilo več prav prijetno praviti, da še vedno pacam diplomsko...), ampak se zadeva zdaj ČISTO ZARES približuje svojemu kraju. Fajn občutek, res! Kljub temu, da sem morda videti tako, kot da bi me povozil tramvaj, mi srce kar igra. Tega so bili danes verjetno še na poseben način deležne moje skupine kitaristov. Kar tri imam ob ponedeljkih popoldne na MIC-u, vendar bolj ko je pozna ura, več energije imam. No, včasih se mi res sicer tudi malo zazeha, ampak to zgolj zaradi tega, da pretegnem obrazne mišice. Namesto telovadbe, ker ob ponedeljkih zanjo res nimam časa. Po službi se namreč skoraj direktno prelevim v strogega učitelja kitare (naj to verjame kdor hoče) in v tej vlogi ostanem skoraj do desetih zvečer. Potem pa kar paše malo pogledati tudi domače sobane in ena od zadevic, ki me prej ali slej pritegne je topla postelja. Spogledovanja z monitorjem imam za danes že dovolj (sploh pa bi bilo nerodno, če bi se iz tega razvila še kaj več...), tako da se iz preventivnih razlogov do nadaljnega poslavljam.

    Bodite kvalitetno!


     

  • +
    +

    Vzpodbudo dodal/a: ŠSFKK
    Klikni na '+' ob strani!
    +
    Podprimo z molitvijo vse, ki se odločajo za vpis na srednjo šolo ali fakulteto, da bodo zmogli modro izbrati ustanovo, ki jim bo nudila celovito osebnostno rast.
    ...
    Gospod, prosim te zanj in zame. Da bi najin odnos spet zaživel v polnosti in bi z njim pričevala tudi za tvojo ljubezen.
    ...
    Prosim za vse študente, ki smo začeli s študijskim letom, da bi nas tekom leta spremljal Božji blagoslov.
    ...
    Prosim, molimo za brata v Gospodu Jezusu, moža, očeta, dedka, ki preživlja zelo težke trenutke – naglo pešanje organizma, zdravniki pa ne morejo postaviti diagnoze. Hvala Vam in Bog povrni za vse molitve in žrtve.
    ...
    Prosim za molitev za zakonca, ki sta pred tem, da se razideta... Da bi našla moč za pogovor in pogum za nov začetek.
    ...
    PROSIM ZA REŠITEV ZELO TEŽKIH DRUŽINSKIH IN SLUŽBENIH ZADEV 81012
    ...

    Napovednik dogodkov

    No events


    Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti