Teden dni je okrog in čas je, da štafetno palico predam naprej. Lepo mi je bilo pisati ta dnevnik. Ne boste verjeli, vendar sem tako izvedela veliko o sebi. Teden, ko sem vsak večer razmišljala o sebi, o svojih doživetjih, si bo za vedno zapomnila. zato najlepša hvala, moderatorjem za to možnost pisanja, ki ste mi jo dali in hvala Kitty za izvrstno idejo!
Vesela pa sem bila tudi vsakega vašega odziva...vidnega ali nevidnega. Vse, prav vse bi vas rada poznala in spregovorila nekaj besed, da bi vedela kdo vse je bral moje opise mojih zmešanih, ne ravno briljantnih dni.......Kaj vemo? Mogoče se pa kje le srečamo...

Ta teden dnevnik(e) pišejo člani skupine Tvoj glas - zmagovalke festivala Ritem duha po izboru žirije s pesmijo Življenje v tebi. Kaj več o njih pa na www.tvojglas.si.

 {mosimage}

Kaj pravijo o sebi:

{mosimage}Jutranja sveta maša v Dolnjem Logatcu – nekako običajno ob nedeljah! Ob izzivalnem evangeljskem odlomku sem imel v mislih predvsem ali imamo ljudje »štiri može« okoli sebe. Mislim, da jih potrebuje vsak. Vsak potrebuje nekoga, ki moli zanj – konkretno. In vsak je lahko opora  - vsaj z molitvijo. Pomembno je, da se kristjani učimo druge prinašati pred Kristusa… tudi če oni tega ne želijo – mogoče v svoji ohromelosti. Spoštovanja vredna mi je bila drža mož v evangeliju, ki so vztrajali, kljub veliki gneči. Ob 14h sem izpustil srečanje za birmance in njihove botre v logaški župniji – z dovoljenjem župnika seveda, kar pa me ne odvezuje, da se tudi sam ne pripravljam, da bi bil dober spremljevalec Mateju, ki me je izbral za botra.

Vsak je že bil kdaj v življenju razočaran. Težke in neprijetne trenutke si ponavadi lažje zapomnemo, kot pa lepe. Kljub temu nosim v spominu oboje: lepe in slabe trenutke, razočaranja in smeh. Najhujši so pa zame tisti spomini, ko sem sama nekoga razočarala.

{mosimage}Je lepo prebrat, kaj se je dogajalo tudi ostalim članom zasedbe, namreč že nekaj časa se nismo videli na skupnih vajah. Dva, tri mesece nazaj smo tičali skupaj skoraj vsak dan, saj nas je projekt snemanja CDja povsem zaposlil.

Smo se zelo zanesli na znani rek "Pogumne spremlja sreča."  Tudi če imajo nore ideje. Kot je bila ta, da smo se (že...) septembra začeli približno odločati, kaj nameravamo početi v novi sezoni. Stvari so postajale vedno bolj zanimive, saj se je kolesje kar naenkrat začelo obračati v pravo smer. Dobili smo ideje za pesmi, dovoljenja za aranžmaje, povabilo v studio... kmalu se je bilo potrebno seznaniti z uradniškimi in pravnimi zadevami, še prej pa seveda s financami...Takrat smo zaslutili, da se zanimivo šele začenja! Seveda, če bi vedeli, "kol'ko nas bo koštalo" bi ostalo le pri sanjah in lepih željah...Kako je včasih koristno, da človek česa ne ve - saj se je tudi vam to že kdaj zgodilo ;o)

{mosimage}Sobotna jutra so namenjena predvsem hišnim (domačim) obveznostim in obisku trgovine. Ker imamo pri nas hišne obveznosti razdeljene, sem se jaz danes lotil kleti. Po kosilu, ki ga je danes pripravljala Barbara, sem se odpravil na Prežganje. Z logaško skavtsko skupino izvidnikov smo se za duhovno vzpodbudo pogovarjali o odgovornosti. Po posameznih vodih so zaigrali naše tipične situacije odgovornosti in neodgovornosti. Izkazalo se je, da nam največkrat zmanjka odgovornost v naši časovni točnosti, pri opravljanju domačih nalog in učenju, kar je povezano z mnogimi našimi izgovori – ki so seveda fenomenalni IoI

Včeraj me je cimra zapustila in tako sem ostala sama. Biti sama: to zame niti ni tako lahko. Kljub temu, da sem edinka, mi nikoli ni manjkalo družbe. Igrala sem se s sosedovima otrokoma, nagajala mami in atu, ko pa ni bilo njiju, sem imela vedno čas, da ga preživim s staro mamo in atom, s katerima živim. Vendar kljub vsemu, je prav, da človek preživi nekaj svojega časa v samoti, sam s seboj.