{mosimage}Jutranji ritem – ponedeljkov J Vse mi je šlo bolj počasi od rok in od nog. Končno sem prišel v pisarno in na računalniku prebral duhovno misel za današnji dan… kot da bi pred tem še vedno spal. Ja, se zgodi…. V službi sem se lotil priprav za jutrišnji dan, ko imam svoje predavanje o zaporniški pastoralni dejavnosti, kot del usposabljanja novih paznikov.

Ne … dvakratno blagoslovljen, čeprav je sprva kazalo drugače.

Ta teden nam bo s svojimi dnevniškimi zapiski minute lepšala sestra Magda, ki se nam je pred nekaj meseci pridružila v razpravah na forumu:

Zbudila sem se že zelo zgodaj in v veliko veselje mi je bilo, da sem dokaj kmalu vedela, kateri dan v tednu je, da mi ni treba hiteti k molitvi, da je maša šele ob pol osmih in da se lahko še v miru tuširam ter dokončno prebudim. Hvala tebi Gospod, za tistega človeka, ki je iznašel posteljo in vse tiste, ki nam omogočajo čisto vodo! Pa zajtrk…

{mosimage}hejla!

tokrat sem na vrsti jaz, alex, kot naslednji iz tehnične ekipe mladi.net, da se malce predstavim v teh e-dnevnikih, blogih, ali kakorkoli že. prvi vpis bi moral narediti že včeraj,.. pa ni šlo. torej danes.

najprej se opravičujem za pomanjkanje velikih začetnic (saj se nikoli nisem zares navadil iskanje 'shift' tipke) in morda sem in tja kakega šumnika v tehle zapisih. potem sledi opozorilo, da nisem bil nikoli prijatelj dnevnikov - ne vem točno čemu, ampak vsakodnevna rutina pisanja v neko knjižico mi je odveč.

vseeno se bom potrudil:

-.da bom pisal šumnike (čšž)

- da bom pisal dnevnik (to pomeni vsak dan, ane?:) 

{mosimage}Še vedno se pred menoj vrtijo slike včerajšnjega potepa po Logarski dolini, Robanovem kotu in Koroški. Zelenje in mogočnost gora. Oko se odpočije ob pogledu na zeleno travo -  skoraj bi že pozabila kako izgleda
Neusmiljena vročina, ki že mesec dni vztrajno greje primorski konec Slovenije je požgala dobesedno vse: travo, drevje, rože … nekaj časa sem se še trudila, da bi naše obršlanke cvetele, ko pa se je v skalnjaku začel sušiti natresek in rumeneti žajbelj me je počasi minilo upanje, da bi rože na ograji, kljub mojemu zalivanju, rasle. Ta konec tedna je gorelo povsod – zagorel je Kras, od vročine smo zgorevali mi, ob lepoti in spokojnosti Savinjskih Alp pa je gorelo moje srce. Bog mi je v lahnem vetriču šepetal na uho besede ljubezni.
Zakaj Savinjske Alpe?

{mosimage}Pa naj bodo to predsodki o Slovencih, kulturnem dnevu, o soljudeh...Verjamem, da brez njih ne gre, vendar jim ne smemo dovoliti, da bi nas vodili v odločitvah, predvsem pa ne v mišljenju.

Ravnokar sem se vrnila s kulturne prireditve, ki so jo pripravili gostje iz sosedne župnije v naši župnijski dvorani. Bila je to ena tistih stvari, na katere se ne odpraviš z navdušenjem, ampak si rečeš, da se morda vseeno spodobi. In greš. Malo je zoprno, od začetka bi vse kritiziral, ko te kar na lepem presune. Trud, ki ga je nekdo vložil, ne glede na visok nivo izvajanja, druženje, ki sledi...

IME: Robert
PRIIMEK: Friškovec

O sebi pravim, da sem najprej človek, kristjan in duhovnik… Sem zaporniški duhovnik in s tem odgovoren za zaporniško pastoralno dejavnost v Sloveniji. Zaposlen sem na Upravi RS za izvrševanje kazenskih sankcij kot koordinator za duhovno oskrbo v slovenskih zaporih. Zelo rad potujem, J zato naredim na teden približno 2000 km od zapora do zapora… Rad se pogovarjam s Šefom in drugimi ljudmi. Rad imam mediteransko okolje, čeprav sem ponosen, da prihajam in da sem otroštvo preživel v Škofji Loki. Bog mi vsak dan znova pošilja na mojo življenjsko pot obilo izzivov in s tem spoznavam kaj vse je moje poslanstvo…

Še nekaj slik: