{mosimage}Minila sta sreda in četrtek. Tudi ta se je pred par minutami iztekel. V dokaz za to bo v temle dnevniku verjetno mrgolelo slovničnih napak, ampak to je del čara. Danes je bil naporen, a pravi počitniški dan. Najbolje da začnem z njim.

 {mosimage} Sem Marko in pišem dnevnik. Ti si neznanec in ga bereš. Rad bi ti kaj lepega povedal, toda ... Ko rečem rdeča, na kaj pomisliš ti? Tudi ti na poletje? Ko napišem “s avtom”, namesto “z avtom” kaj si misliš o meni? Nepismen ali površen? Mogoče pa mi nagaja tipkovnica? Ne veš. O čem ti potem sploh lahko spregovorim? Mogoče pa ...

{mosimage}danes sem ugotovil, da imam še vedno malce zmešan žilvjenjski ritem, odkar sem se vrnil v civilizacijo. malce me bega dejstvo, da je že sobota, in pred sabo imam še toooliko za narediti :). no, ampak danes je zares padal dež z neba, kar bo olajšalo marsikaj. upam. :]

malce hecno, ampak moji načrti o boljši porabi časa so se prelevili v sprehod (z avtom) v Ljubljano, kjer sem boljalimanj bil spremstvo. upam, da dobro :). tako mi je minil dopoldan in del popoldneva.

{mosimage}Danes sem naletel na eno zanimivo osebo, ki smo jo poimenovali "smile hater" oz. po slovensko ta izraz opisuje nekoga, ki ne mara (in ne razume) smeškov. Se pravi tega :) in vseh različič. Zelo verjetno ste že slišali za primere ali pa jih celo doživeli na lastni koži, ko ste dobili kakšno nalogo, ki jo morate "do včeraj" narediti. Ena od reči, ki jih pač v službi počnem, je tudi naročanje materialov, glede na roke za oddajo le-teh. Prav zanimivo pa je, ko moraš čisto prvič naročiti stvari, ki bi morale biti glede na načrte že oddane in ne samo narejene, hehe. In tako sem v naročilu napisal, da naročamo to in to do "včeraj" in dodal :)) Se mi zdi, da mi je kompjuter celo narisal smeška, da bi lahko bilo vsakomur jasno, da zadeve ne gre jemati dobesedno. Hja, očitno pa sem naletel na "smile haterja", ker me je prejemnik tega sporočila poklical, ampak me na srečo ni dobil. Menda je čisto ven padel in imel srednje dolg monolog, v katerem je svojo jezo in užaljenost stresal na nič hudega slutečo sodelavko. Se naredi... Mi je, seveda, žal za to, da je morala prestreči besede, ki so bile namenjene meni, vprašanje pa je, kako dolgo bi bil jaz pripravljen poslušati nekoga, ki komplicira brez pravega razloga. Verjetno je bilo bolje, da me takrat ni bilo v pisarni. Res težko razumem take ljudi oz. njihove pretirane reakcije. Podobno tudi tiste, ki pričakujejo od tebe, da bo kakšna stvar gotova, še predno ti povedo, kaj pravzaprav sploh želijo, da narediš. Hecno.

Včeraj sem v prijetnem pogovoru s prijetno osebo govoril tudi o spontanosti, ki jo mnogim manjka. Včasih tudi sebe zalotim, da določene stvari preveč načrtujem (sicer je prav, da določene mere), ampak čar življenja je mnogokrat ravno v tem, da smo spontani. Danes zjutraj še nisem vedel, da bom sodeloval pri mladinski maši, ki jo imamo vsak prvi petek v mesecu, a so me na to spomnili moji kitaristi (v župniji eno skupinico srednješolcev učim kitaro - "Utrgane strune" se nam reče). Tako smo prejeli še Blažev žegen (predvsem za naša grla), mimo grede pa čestitam za god še vsem Blažem. Pri tej maši pa so se, ne-vem-kako, znašle tudi tri prijateljice, tako da se večer ni končal z mašo ampak zanimivo debato ob pijači v eni piceriji. Glede na to, da smo ostali kot zadnji gostje, in da so že začeli ugašati luči, smo se očitno kar dolgo zadržali, ampak čas je pa res hitro minil. Za ponovit.

{mosimage}Kakor mi občasno uspe, da se discipliniram in dopoldneve dobro izkoristim, pride dan kot na primer današnji in mi vse malo "dol pade"... Res da sem prišla včeraj s salse malo pozno, pa sem si za vsak primer privoščila še malce lepotnega spanca;o)
Potem sem si morala seveda hitro zbistriti možgane in se spomniti preteklega dne, saj ga nisem uspela spraviti v blog še isti dan...problem je v tem, ko sem enkrat za računalnikom, se hitrost minevanja časa podvoji. Že tako pozno jutro se prevesi v dopoldan, konkretno storjenega pa še nič...ajajaj, to me res spravi v slabo voljo.

Nekako sem se le spravila in "poklepetala" s klavirskimi tipkami, saj me je zvečer čakala ura s profesorjem. Ker mi je vseeno kar na lepem ostajalo preveč časa, sem se odločila, da preneham nositi ideje le v glavi in naredim prvi korak na poti do pisne diplome. Ta v primerjavi s tistimi, ki jih morajo spisati (neakademski) študentje, ni pol toliko zahtevna, a jo je vseeno potrebno napraviti. Danes je bil torej storjen majhen korak za človeštvo, a velik zame;o)

{mosimage}Zjutraj sva se z Davidom, ki je bil eden od včerajšnjih organizatorjev okrogle mize na TF odpravila na Radio Slovenija, kjer sva v nekaj besedah spregovorila za jutranji program o okrogli mizi. Za tem se z njim in Alešem usedemo še k jutranji kavi in jo poimenujemo tako kot vedno: 23. maj :) Verjetno nihče ne razume zakaj?! Trojica, ki imamo na isti dan rojstni dan…. Velikokrat se nam zgodi, da se skupaj pogovarjamo o določeni temi, se spogledamo in se samo še zasmejimo, ker smo istega mnenja… ja, ja 23. maj. Danes je bil moj zadnji dan v tem tednu, ko sem prost. Vrnil sem se v našo hišo in v dopoldnevu opravil še nekaj birokratskih stvari – se odpravil na banka, da sem plačal še neke račune… Nekaj denarja nakazal tudi prijatelju, ki študira v Berlinu.

Danes popoldne sem se iz Maribora vrnila domov na Koroško. Namesto večerje so mi dodelili vlogo varuške (glej slikico ob mojem nedeljskem zapisu). Zanimivo, kaj vse je imela tamala za povedat (beri: bu-bu-ba bu-ba bu-bu-bu-buuuuuuu J) …