{mosimage}On nedeljah po maši imamo z eno klapo navado kofetkat. Hecno je edino to, da skoraj noben ne gre k maši (navadno sem jaz izjema), na kavico pa skoraj obvezno vsi pridemo. Ob njej obdelujemo aktualne teme, razglabljamo o perečih vprašanjih oz. na svojevrsten način rešujemo svet. Skoraj vsak teden. Naslednji teden je kavica pri meni.

Na nedeljsko kosilo se je tokrat povabil brat dvojček s svojo ženo, ki zadnje čase sicer malo bolj poredko zaide k nam domov. Iz Škofje Loke, kamor se je preselil, se namreč v službo vozi z vlakom, vlak pa pred našim blokom ne ustavlja. No, tudi tračnic ni v neposredni bližini, če smo malo bolj natančni. Kakorkoli že - kosilo je bilo odlično...

Popoldne sem nato malo zabrenkal na kitaro, zvečer pa odšel v mesto, da sem še malo peljal na sprehod moj avtomobilček. Naslednji tri urice so minile kot bi mignil - O.K., no -  nisem se ravno prevažal z avtomobilom, ampak sem šel na en drink. Ma, je fajn, če se z nekom dobro zaštekaš in se lahko res o vsem meniš - kar pozabiš na čas. Nerodno je edino to, da bo treba jutri spet zgodaj vstati. Ma, bomo že...

Pred spanjem bom poskusil še malo refleksije celega tedna naredit, saj je za menoj kar pester teden, konec koncev... Na svoji spletni strani sem že objavil, da koncert internacionalnega Kwa pol banda bo, zdaj se bo treba pa počasi lotit še vzporednih projektov, da bo zadeva res stekla tako kot mora. Morebiti do takrat še diplomiram, tako da bo žur še toliko večji. Kar se bo pa v kratkem zanimivega zgodilo je pa tudi koncert DRG (duhovno ritmične glasbe) na Vipavski škofijski gimnaziji, kjer bo skupina kažiPot zaigrala tudi en moj komad. Upam, da se bova oba z Dr. Primožem utegnila odzvati vabilu, ker me res zanima, kako se zadeva sliši.

In bil je večer in bilo je jutro sedmi dan - bilo mi je v čast in veselje!

Lep in kvaliteten teden vsem skupaj!

{mosimage}Danes na Gospodov dan sem se že navsezgodaj (6.15) vozil nazaj v Dolnji Logatec… Kot sem omenil že včeraj nadomeščam župnika, ki je zbolel. Prva sv. maša je bila ob 7h zjutraj. Po vsaki maši sem se še malo zaklepetal z ljudmi pred cerkvijo… Pred kosilom, ki sem ga imel pri sestrah v Logatcu, grem še v dom za ostarele, ker so me prosili, da je potrebno neki ženi podeliti sveto maziljenje. Fenomenalno! Kakšna umirjenost pri človeku, ki se zaveda, da bo umrl… Na koncu jo pozdravim in ji zaželim, da naj pozdravi vse DOMA!!! Ona se mi nasmehne in mi odvrne nazaj bom… saj bom šla čez kakšno urico!

{mosimage}»Visokopatogeni« virus H5N1 še pri eni čaplji in treh labodih. V Sloveniji, se razume. V prejšnjih dneh pa tudi v drugih državah; v Franciji celo na puranih, ki jih redijo za prehrano. Ljudem se virus, kot kaže, vse bolj približuje. Najbrž je resnično potrebno marsikaj narediti, da bomo ta virus med pticami sprejeli in se nanj navadili. Kakorkoli že, tukaj je (danes smo slišali celo o virusnih žariščih v Afriki) in mimo njega ne moremo. Moremo pa se izogniti paniki.

»Resnično, povem vam tudi: Če sta dva izmed vas na zemlji soglasna v kateri koli prošnji, ju bo uslišal moj Oče, ki je v nebesih (Mt 18,19).« Verovala in – izpolnilo se je. Še enkrat več. Tako da se je dan začel še močno pod vtisom ene velike sinočnje milosti (oziroma kar dveh ).

Oh, ja, skušnjava je bila velika – da bi zjutraj pospala, namreč. Ne vem zakaj, pa vendar – že vse življenje se borim s tem in kar slišim mamo, ki godrnja: »Ja, zvečer nima kdo iti spat in zjutraj ni človeka, ki bi vstal!« Pri nas je to bil kar večni refren. Pa ne le pri meni, tudi pri mami in očetu – toliko smo si imeli za povedat in zvečer je bilo to najlažje… Iz postelje se spravim vedno znova samo tako, da si trdno obljubim, da bom šla zvečer spat – samo sebe prinašam naokrog, saj da ne bi šla spat se mi že dolgo ni zgodilo. Je pa res, da sem si sinoči rekla: »No vidiš, smotka, ti greš spat prav tako kot klarise, samo one bodo to naredile drugič to noč, ti pa prvič, v mes so molile, ti pa bluziš … Ali je to popolnost?« Pa kaj hočemo, zato pa nisem šla h klarisam, ne?

{mosimage}Današnji dnevnik, ali bolje kar beležnico sem tipkala v novi blokec, ki sem ga dobila v Valenciji in ima na vsaki strani majhno fotografijo kakega koščka Valenciji – morja, arhitekturnih uspehov, specialitete in druga presenečenja, ki sploh ne vem, če se kdaj ponovijo. Neponovljivi blokec pač, na katerega sem se zelo navezala. Najbolje bo, da se ne izogibam in ugriznem v kislo jabolko prepisovanja, ki ga iz dna srca sovražim v svoji neizvirnosti.