Mislim, da je človek v svojem bistvu iskalec. Predvsem iskalec sebe, drugega in Boga. Miru in veselja. Pred nekaj dnevi mi je budistka iz Tajske rekla, da se človek v življenju nauči veliko stvari, a le pocasi odkriva bistvo samega sebe. Vendar tudi to nekoc najde. Kar pa ne pomeni, da se je njegova pot iskanja končala. Zdi se mi, da sta človek in Bog tako neskončno veliki skrivnosti, da ju mogoce tudi v nebesih ne bomo nehali nikoli znova in znova odkrivati v vseh mogočih odtenkih vse njune lepote. Strinjam se z Ignacijem Lojolskim, ki pravi, da vse, kar obstaja, vodi in pripomore k spoznanju tega odnosa Boga in človeka.

To vprašanje zaznavam, ko berem ali slišim kritike na sodobno krščansko glasbo (včasih tudi naklonjene) generacij ljudi, starosti okrog 40 let in več, ki se aktivno ukvarjajo s cerkveno glasbo. Kaj storiti s slavilno glasbo oz. sodobno krščansko popularno glasbo nasploh: ali je primerno in pravilno, da se izvaja v cerkvi, pri sv. maši?

Želite pridobiti veščine retorike in javnega nastopanja, poslovnega bontona, moderacije, komunikacije, kritičnega mišljenja ter projektnega dela?

Se poglobiti v družbeni nauk cerkve, novejšo zgodovino in svet prava?

Spoznati zakulisje javnega delovanja državnikov in gospodarstvenikov s primeri dobrih in ponesrečenih praks?