Pomivam posodo. Poslušam radio in prepevam melodijo od Kreslina Z Goričkega v Piran, ki jo ravnokar vrtijo. Bliža se kulturni praznik in že delam načrte, na kakšno prireditev bom šla. Kreslin preneha prepevati in na vrsti so oglasi.

Dvig brezposelnosti, skrajševanje delovnega časa in večje število tistih, ki ne bodo zaposleni za polni delovni čas, bo v prihodnjih desetletjih vplivalo na povečanje revščine in socialne izključenosti. Izoblikovati se bodo morale nove oblike boja proti tovrstnim problemom. Pri tem lahko še pomembnejšo vlogo, kot jo ima danes, dobi prostovoljno delo.

Ura je 7.17, ko začne radio-budilka zvoniti. Najprej je niti ne slišim, potem pa glasba počasi prodre v mojo zavest. Obrnem se in se pokrijem čez glavo, saj si želim še malo spati. Ko razmišljam, kaj vse moram danes postoriti, slišim po radiu obvestilo, ki pravi, da je za Zgornjo Vipavsko dolino razglašen rdeči alarm, ki med drugim pomeni tudi življenjsko nevarnost za ljudi.

Mati Terezija je nekoč rekla: »Najhujša oblika revščine je osamljenost in občutek neljubljenosti.«

Smo bili že kdaj tako obupano osamljeni, da je bolelo? Kajti po nekaterih podatkih naj bi bila osamljenost ravno to – družbena bolečina, ko čutimo praznino in samoto in nas naš psihološki mehanizem opozori, da iščemo družabne stike.

A naša nova tema ne bo samo priročnik 10 korakov do boljšega družabnega življenja … 

Grem k sosedu – k tistemu, ki je včasih bil najboljši, danes pa je morda samo še najbolj naš. Ali pa še to ne več. Kakorkoli, pomislim, po kaj sem prišel v trgovino in to poiščem. Med podobnimi izdelki se odločam glede na ceno ... in že sem v vrsti pred blagajno. Opazim voziček z izdelki pred iztekom roka – 50% nižja cena je vabljiva. Včasih tako zelo, da kupimo nekaj, česar sploh ne potrebujemo – ker je pač znižano. Tej skušnjavi se uprem. Nato pa opazim izdelek, ki ga včasih kupim, pa bi ga še veliko večkrat, če bi bil cenejši. »Odlična priložnost«, pomislim. Navdušenje se hitro umakne nelagodju: »Drugi kupci bodo videli, da sem vzel izdelek iz tega vozička – le kaj si bodo mislili o meni?« Pogledam levo, nato desno ... in še enkrat levo (kot na prehodu za pešce), nato pa hitro prestavim izdelek iz »znižanega vozička« v svojo nakupovalno košaro. Upam, da me ni nihče videl in da bo blagajničarka upoštevala obljubljeni popust.

V Študentskem domu Janeza F. Gnidovca v Zavodu sv. Stanislava nudimo možnost bivanja v prijetnih apartmajih s kuhinjo in kopalnico. Poleg študijskega vzdušja je v našem domu veliko priložnosti za druženje in skupno ustvarjanje, debate z gosti, molitev in duhovna srečanja, rekreacijo in skupne večerje.

"Umiram ob __________ (priimek profesorja)!", "Že n-ta 10ka v mojemu življenju:)" , "Še 2 uri do izpita", so v teh izpitnih dneh precej (pre)pogosti statusi na Facebooku. Ne vem, mogoče bi morala pač nehat zahajat tja, če mi je pa marsikaj tam vse manj všeč. Mogoče bi sama morala prispevat k večji kvaliteti statusov s tem, da sama napišem kaj izvirnega vsaj enkrat na teden. Zaenkrat ostajam pri tem, da grem vseeno skoraj vsak dan pogledat, kaj se dogaja, ker je to občasno zanimivo in koristno (dejstvo je, da zdaj včasih najprej izveš za marsikaj, kar je mogoče precej pomembno ali pa zanimivo na FB in šele potem čez kak dan ali dva ti to kdo sporoči - ali pa tudi ne).

Nič novega, aktualno pa vsak trenutek!

 

Nov teden. Spet imamo novo priložnost, da nekoga razveselimo. Odpravim se v 7. nadstropje Doma starejših občanov Tabor, kjer smo septembra in oktobra skupaj s sošolci opravljali praktični pouk, v tem času pa tudi navezali stike z mnogimi oskrbovanci.

Ljudje od nekdaj hrepenimo po sreči, pri tem pa pogosto pozabljamo, da je srečo težko definirati in da je le-ta odvisna od percepcije, želja in načina življenja posameznika. V modernih družbah se sreča večinoma povezuje s premoženjskim statusom posameznika.